Bilo je obdobje, ko sem radovednim ves čas pojasnjevala svoje drugačno izžarevanje. Vsakega znanca, ki sem ga srečala, je zanimalo, kaj je nekaj drugačnega na meni. Očitno je bilo nekaj drugačnega na meni, da je bilo opaziti že na pogled. Morda drža, hoja, komunikacija. In ves čas sem potem govorila o jogi. Da je najbrž nekaj na meni, ker se bolje počutim, ker delam jogo. Tak zelo pavšalni odgovor, za nekaj, kar je dozorevalo kakih deset let.
Iz mene je izžarevala neke vrste osvoboditev. Takrat nisem vedela, da je šlo za to. Osvoboditev od oklepa, ki so ga tvorile stvari, osebe in navade, ki sem ga nevede nosila dolgo časa in potem najdba staro dobro sebe. Da bi vam znala razložiti, česa sem se otresla, ne vem, ampak počutila sem se, da me psihično ne tišči več, počutila sem se iskreno v sebi. Sposobnost, da si stvari priznaš in se jih otreseš je zlata vredna. Sposobnost, da znaš reči ne, in poskrbiš zase.
Pri svojih dvajsetih letih in več, sem veliko pretelovadila. Hodila sem na faks in veliko sem športala in to sem poznala. Potem pa je prišlo obdobje vsega na enkrat. Fant, služba in precej drug ritem življenja, ki mi je pobiral čas. Čas za športanje si je bilo treba izboriti. Nekaj kar je takrat prišlo samo po sebi, je zdaj zahtevalo ekstra trud. Tako se je moje telo precej spremenilo. Mišice so šle in maščoba se je nabrala. Nisem bila debela, še vedno sem se dobro počutila v svoji koži, ampak tisti občutek, ko tvoje telo zmore skoraj nemogoče, je bil zelo daleč stran in zelo dolga pot se je zdela do tja. Obisk fitnesa se mi je zdel kot nek povsem drug svet, tja kamor ne sodim več.
Potem pa mi je bilo enkrat dovolj. Želela sem spet sebe. Spet tisto sebe. Vpisala sem se na fitnes. Začela sem tečt. Začela sem od začetka. In steklo je. Kile so odpadale. Moč se je vračala. Moč se je vrnila. Bila sem spet tam, kjer sem se najbolj pogrešala. Fit.
Fit ampak zakrčeno. Z veliko telovadbe je bilo moje telo nekako zategnjeno. Takrat sem razmišljala, kako me bo malo vadbe z jogo raztegnilo ali odkrčilo, če bom delala malo joge, se bom lahko sklonila malo dlje in mi bo bolje. Odprla sem YouTube in našla zelo prijeten glas vaditeljice, za navsezgodaj zjutraj. Kar me je držalo tam dlje časa, pa je bil njen program “90 days of yoga. Creating healthy habits”.
To je bilo posebno obdobje treh zimskih mesecev. Obdobje, ko sem v sebi začela opažati nek premik. Premik same k sebi. Ampak kaj to pomeni? Začela sem bolj cenit svoj čas, ki sem ga imela zase. Vse stvari, ki so ga omejevale, sem opustila. In to je bil največji korak k tej svobodi. Biti gospodar svojega časa. Da počneš tisto kar ti paše in kar želiš. In bolj pomembno, da ne počneš tistega kar ne želiš, kar ti ne paše, kar te psihično in fizično izčrpava. To prepoznati in si priznati. Sliši se logično, ampak je to včasih lahko umetnost, da spraviš v svojo prakso. To so male odločitve vsak dan. In velike. Ampak začne se pri malih.
Pasalo mi je delati več joge. Radovedna sem bila, kam me to razgibavanje še popelje. Začela sem delati Ashtanga jogo. Niz enih in istih vaj, vsak dan. Usklajeno z dihanjem. Všeč mi je bil ta red istih poz, prehajanja iz poz in opažanje napredka v telesu in opažanje odpiranja v mislih. Ustvarjanje prostora v času, da glava pride do misli, do katerih sicer ne pride, ker hiti od ene obveznosti do druge.
Dodaj odgovor