Tako kot tehniko šiborija, obvezovanja blaga in barvanja v posebnih čebrih, obvladajo Japonci, je drugi nikoli ne bomo. Morda po tistih deset tisočih urah vaje, a smo še vedno tisočletja za njimi.
Moj poizkus šiborija je najbolj osnoven pristop, k razumevanju te tehnike, a sem vseno vložila nekaj začetnih ur dela v natančno prepogibanje in šivanje naborkov.
Za učinek šiborija sem uporabila 4 vrste povezovanja. Prepogibanje in stiskanje s kosom lesa, prepogibanje in obvezovanje z elastiko ter šivanje naborkov.
Za barvanje sem ustvarila organsko indigo kopel s kalcijevim hidroksidom in fruktozo, v razmerju 1:2:3.
To je kemijsko neagresiven zvarek, a blago obarva le s svetlejšimi toni, za temnejše tone, pa zahteva več potopov blaga in konstantno vročo temperaturo kopeli, kar je za barvanje šiborija ni najbolj priročen zvarek, saj ga je treba v barvo potopiti mnogokrat.
Formula:
Za pol kile blaga zvarka s fruktozo in kalcijevim hidroksidom: 15 g indiga, 30g kalcijevega hidroksida in 60 g fruktoze, 8 l vode.
Kopel indiga je kot živa stvar in kar je najbolj zanimivo, sploh ni modre barve, ampak rumenkasto zelene. Šele ko blago vzamete iz kopeli in ga za vsaj 10 minut pustite na zraku, se bo ta obarval modro.
Temnejši odtenek se tako gradi z večkratnim pomakanjem in oksidacijo. Kopel s fruktozo deluje bolje z neprestanim gretjem.
Ko končate z barvanjem, se kopel lahko shrani, a ji morate vzdrževati visok ph. Ko indiga v kopeli zmanjka, je zvarek organski odpadek in se lahko z dodatkom zraka, odvrže v naravi.
Več o indigovih kopelih, si lahko preberete na zanimivem prispevku Casey Gallagher Newman “Choosing an Indigo Vat“.
Za postopek priprave kopeli, vas najraje usmerim na filmček Natural Indigo Dyeing Fructose Vat.
Pa še ena stvar. Barvanje je bolje početi zunaj. Indigo ima poseben vonj. Če ustvarjate v kuhinji, jo zaščitite, kot bi na novo pleskali.
Dodaj odgovor