Prvič po koronski dobi, sem se vsedla na letalo in odpeljala na toplo. Oziroma na topleje od Ljubljane. Ne vem zaradi katerega dejstva mi je šlo bolj na jok od sreče.
Na splošno, težko odmisliš, da je mesto zraslo na hitro in “neorgansko”. Čisto malo malo sem se počutila kot v neki kulisi oh-in-splohnega. Povsem dovolj pa je tudi, če greš v mesto samo malo hengat. In malo v šoping. Že samo, da greš, je dovolj in paše.
Al Seef je bil zame najlepši del mesta, pa še spale smo v hotelu, ki je del njega. Tak magičen predel, za spočit oči. Ves predel je bil obnovljen pred kratkim, po navdihu (staro)davnega Dubaia.
Na Burj Khalifo menda moraš it, če ne nisi bil v Duabiu. Ko se vrneš dol z nje, ugotoviš, da je vse samo ena dolga vrsta in čakanje, razgled iz tako visoko, pa postane bolj dvodimenzionalen, ampak jo je vseno lepo imeti ves Dubai pod nogami. Khalifa na vrhu reže oblake. Razgledna ploščad je na 124. nadstropju oziroma na 439 metrih.
Rekreativni tek po ulicah Dubaia te hitro pripelje do raznih ovir, ko zmanjka pločnika ali pa obale. Aaaaampak imajo pa marsikje narejen tekaški raj. Tekalno stezo po plaži ali pa mivko, ki je ravno prav zbita za tek po njej.
Ena zanimivost v Dubaiu je tudi to, da za fotografiranje z DSRL fotoaparati potrebujete dovoljenje. To sem pred odhodom nekje prebrala, ampak sem bila prepričana, da za zasebno fotografiranje to ne velja. Dvakrat sem bila prijazno informirana s strani varnostnikov na ulici. Boljša kvaliteta fotografij v Dubaiu ali sploh fotografija kakršnegakoli izdelka ali osebe za komercialne namene, potrebuje dovoljenje. S telefonom se lahko slika vse.
Dodaj odgovor