Priznam, da me brez porabe turističnih bonov, pot nikoli ne bi zanesla na kampiranje na Bledu. Bilo je lani, ko sem po veliko kilometrih “trail” teka, po spustu s sosednjega hriba, uzrla kamperje in šotore in jim bila kar malo fouš. Precej fouš.
Potem pa je dozorelo. Dvajset let star šotor je še vedno delal, ostalo opremo sva napraskali iz stanovanj in si podaljšale vikend v milijardi in pet zvezdic kampu na Bledu.
Ni slabo, ko se odpelješ šestdeset kilometrov proč in imaš občutek, da si se odpravil nekam daleč in dobro zamenjal okolje, hkrati pa je vse zelo domače. Edina nedomača stvar je bil hlad, ki je ponoči našel pot v notranjost šotora, spanje v kapah in fenanje zraka, da si lahko nadaljeval sladki spanec.
Dodaj odgovor