<
Bilo je enkrat, ko sem si umišljala, kakšno bi bilo življenje brez avta. Ko pride čas za registracijo, za nove gume, ko zasveti lučka, ali katerakoli od lučk, ali ko si zračunaš, da bi vsak drugi mesec lahko obula nove Miu Miu, ampak je ta velik del mesečnih stroškov parkiran na dvorišču. Upravičeno sem sanjarila, da avta sploh ne bi imela in razmišljala, kako bi si potem organizirala opravila, nakupe, potovanja in drugo, da ne bi bila logistično prikrajšana, ampak bi moje dnevno življenje potekalo normalno.
Da lahko kvalitetno živiš brez avta v našem okolju, je velik privilegij. In jaz si ga lahko privoščim. Stanjuem v mestu in delam v mestu. Imam super ergonomično kolo z veliko košaro, imam kar v redu javni potniški promet, imam Bicikelj, imam Go Opti, Avant2go, Hopintaxi in seveda taxi. Moja edina skrb je bila skok do fitnesa v zimskem času, vožnja do vznožja Šmarne gore, impulzivni skok do Trsta in malo tudi, spraviti nakup wc papirja mimo neskončnega Sokolovega vrta.
In kaj po mojem brezavtnem navdušenju dela vulkansko oranžen Mini na zadnji sliki te objave? To je spomin na mesec maj, ko sem v sklopu Minidentitete, Mini Clubmana vozila ves mesec in bila z njim celo do Berlina in nazaj, na morju in tudi na Bledu. Čeprav paše biti brez avta iz vrste razlogov, pa kdaj pa kdaj paše pritisnit malo na plin. Minijev je ravno prav sedel na mojo nogo in bi o vseh užitkih vožnje lahko pisala, da bi vse svoje ugotovitve prvih dveh odstavkov te objave, popolnoma zravnala s cesto. In tako kot sem takrat sanjarila o življenju brez avta in to tudi dobila, se ob pogledu na katerikoli Mini na cesti (in povem vam, ni jih malo) utrnem željo, ko bom v money no object stanju, šla po enega Minija, kot po kilo kruha rogljiček z marmelado. Ampak samo po Minija. Potem pa še po ene Miu Miu.
Dodaj odgovor